Je to res Slovenija leta 2026? Sramota: 73-letna Matilda še vedno brez prave kopalnice in stranišča

02.10.2026 Slovenija Mega

Težko je verjeti, da se takšna zgodba v Sloveniji odvija še leta 2026.

V Kovačevcih v Prekmurju 73-letna Matilda »Tilčka« Kerec in njen sin Jože že trinajst let živita v majhnem bivalnem kontejnerju, kamor sta se morala preseliti zaradi plazu, ki je ogrozil njun nekdanji dom.

Kar bi morala biti začasna rešitev, je postalo njun vsakdan.

Brez običajne kopalnice. Brez normalnega stranišča. Z zelo malo prostora in z negotovostjo, ki traja že več kot desetletje.

 

Plaz jima je vzel varen dom

Zgodba Kerečevih se je začela pred približno trinajstimi leti, ko je plazenje zemlje ogrozilo njihovo stanovanjsko hišo.

Razmere so postale tako nevarne, da bivanje v hiši ni bilo več varno.

Občina Grad je Matildi in Jožetu leta 2013 postavila bivalni kontejner, kar potrjuje tudi zapisnik občinskega sveta. Takrat je bil zabojnik mišljen kot začasna rešitev.

Toda leta so minevala.

Danes je leto 2026, mati in sin pa sta še vedno tam.

Njuna stara hiša medtem zaradi posledic plazenja propada, del objekta se je že porušil.

 

Le okoli 18 kvadratnih metrov prostora

Njuno bivališče je izjemno majhno. Zabojnik je dolg približno šest metrov in širok tri metre, kar pomeni približno 18 kvadratnih metrov prostora.

V njem imata pograd, nekaj kuhinjskih elementov, mizo, dva stola in televizijo.

Veliko osebnih stvari je še vedno v stari hiši nižje po pobočju, zato se morata po njih vračati navzdol in nato znova povzpeti do zabojnika.

Prostora za običajno življenje praktično ni.

Tudi ko pridejo obiski, jih nimata kam namestiti.

 

Kopalnica je škaf, stranišče je zunaj

Najbolj pretresljiv del njunega vsakdana so osnovne življenjske razmere.

V zabojniku nimata običajne kopalnice niti urejenega stranišča.

Matilda je razmere preprosto opisala:

»Ne potrebujem drugega kot streho nad glavo, pa tekočo vodo, vece in tuš.«

Umiva se v škafu, stranišče pa imata urejeno zunaj, v gozdu.

To niso zahteve po razkošju.

Gre za najosnovnejše pogoje, ki jih večina ljudi razume kot samoumeven del doma: tekoča voda, sanitarije, možnost umivanja in varen prostor za spanje.

 

Vodo in elektriko sta si morala urediti iz stare hiše

Tudi dostop do vode in elektrike ni preprost.

Vodo sta do kontejnerja speljala iz stare hiše po plastičnih ceveh. Ker kontejner stoji višje na pobočju, je potrebna tudi črpalka, ki vodo potiska navzgor.

Podoben improviziran sistem uporabljata za elektriko.

Pozimi je še težje.

Ko temperature padejo dovolj nizko, lahko voda v ceveh zamrzne, zaradi česar ostaneta brez normalnega dostopa do nje. Matilda je septembra povedala, da so zimski meseci zaradi tega še posebej zahtevni.

 

Tudi kontejner je postal ogrožen

Kot da trinajst let bivanja v takšnih razmerah ne bi bilo dovolj, se je pojavila še ena težava.

Teren pod kontejnerjem je nestabilen, zabojnik pa se nagiba na eno stran.

Že leta 2018 so predstavniki občine opravili ogled in govorili o možnosti izdelave betonske podlage, s katero bi zabojnik utrdili. Občina naj bi financirala zemeljska in betonska dela ter dvig kontejnerja.

Do izvedbe ni prišlo. Po pojasnilih občine bi se morala Matilda in Jože za čas del začasno umakniti, vendar ustreznega začasnega bivanja nista imela zagotovljenega.

Tako je minilo še več let.

 

Ponujena je bila tudi druga hiša

Primer ima tudi drugo plat.

Občina Grad je Kerečevima po poročanju medijev ponudila možnost preselitve v staro hišo v Dolnjih Slavečih.

Matilda je pojasnila, da bi bilo treba tudi tisto hišo obnoviti, česar si finančno nista mogla privoščiti. Poleg tega se nista želela preseliti daleč od domače vasi, kjer imata nekaj zemlje in vrt, na katerem si pridelata del hrane.

Prav tako sta predlagala možnost prestavitve kontejnerja na njun bližnji travnik.

Toda zemljišče je po namenski rabi kmetijsko, zato postavitev bivalnega objekta po pojasnilih občine tam ni dovoljena.

 

Rešitev se omenja za leto 2027

Marca letos so si območje ogledali tudi predstavniki Državne tehnične pisarne.

Občina Grad pripravlja investicijsko in projektno dokumentacijo za sanacijo plazu v Kovačevcih. Ministrstvo za okolje je poleti pojasnilo, da gre za plaz, ki se počasi premika, sanacija pa bi se lahko po takratnih informacijah začela leta 2027.

To pomeni, da bosta morala Matilda in Jože na trajnejšo rešitev verjetno čakati še naprej.

 

Trinajst let je predolgo za »začasno« rešitev

Primer Kerečevih kaže, kako hitro se lahko začasna rešitev spremeni v dolgoletno življenjsko stanje.

Bivalni kontejner je po naravni nesreči pomenil nujno streho nad glavo in pomoč v stiski.

Toda trinajst let pozneje vprašanje ostaja enako: kako zagotoviti, da bosta mati in sin končno dobila varen in dostojen dom?

Matilda pri 73 letih ne govori o veliki hiši, luksuzu ali udobju, ki bi presegalo vsakdanje potrebe.

Želi si predvsem osnovnega.

Varne strehe nad glavo. Tekoče vode. Stranišča. Tuša. In prostora, ki mu lahko človek resnično reče dom.

Njuna zgodba je zato tudi opomin, kako pomembno je, da pri reševanju podobnih primerov sodelujejo občina, država, pristojne službe in tudi skupnost.

Ko človek ostane brez varnega doma zaradi naravne nesreče, pomoč ne bi smela obstati pri začasni rešitvi.

Začasno zavetje mora nekoč vendarle postati trajna rešitev, ki človeku povrne varnost in dostojanstvo.