Nina je pri 31 letih izvedela, da ima raka: ˝Ravno sem rodila, potem pa rak˝

05.10.2026 Slovenija Mega

Ko je Nina Abraham zbolela za rakom dojke, je imela komaj 31 let in doma štirimesečnega dojenčka.

V obdobju, ki bi moralo biti polno prvih družinskih trenutkov, se je njeno življenje nenadoma obrnilo na glavo.

Danes je zgodba povsem drugačna.

Nina je prestala operacijo, kemoterapije, obsevanja in dolgo okrevanje. Ponovno je našla moč, začela teči in leto dni po zdravljenju pretekla svoj prvi polmaraton.

Zdaj jo čaka nov velik cilj: prvi maraton.

Njena zgodba je predvsem zgodba o vztrajnosti, podpori bližnjih in odločitvi, da tudi v najtežjih trenutkih narediš naslednji korak.

 

FOTO: Osebni arhiv

»Sem čisto preprosta podeželska punca«

Nina prihaja iz Šalovcev na Goričkem. Danes je stara 34 let, po poklicu pa je medicinska sestra.

»Sem Nina, čisto preprosta podeželska punca, stara 34 let, čeprav se počutim, kot da jih imam še vedno 22. Po izobrazbi sem medicinska sestra in imam rada svoje delo na kirurgiji. Sem tudi zelo trmasta ženska, ki ima najraje na svetu svojo družino in svoj dom z majhno kmetijo ter vrtom, naravnost obožujem pa tudi gibanje, še posebej tek.«

Njena nosečnost je potekala brez posebnosti. Otrok se je normalno razvijal, sama pa je bila zaradi prenove hiše pod precejšnjim stresom.

V istem času je urejala gradnjo, mojstre, kredit, dokumentacijo in vse, kar pride s prenovo doma.

 

Zatrdlino je opazila štiri mesece po porodu

Le štiri mesece po rojstvu otroka je nekega večera zatipala spremembo v levi dojki.

»Nekega večera sem mimogrede zatipala zatrdlino za levi dojki, čisto zgoraj, veliko kakšne 3–4 centimetre. Bila je trda, grčasta, neboleča.«

Najprej je upala, da gre za posledico dojenja, oteklo žlezo ali vnetje.

Toda občutek, da nekaj ni v redu, ni izginil.

Čez nekaj dni se je naročila pri ginekologinji. Sledil je ultrazvok, nato pa napotitev na dodatne preiskave in biopsijo v Mariboru.

»Hotela sem čimprej vedeti, za kaj gre. Nevednost me je namreč še najbolj težila.«

 

Pet dni pred božičem je izvedela diagnozo

Od trenutka, ko je zatipala spremembo, do diagnoze sta minila približno dva meseca.

Nina je ves čas upala, da bo šlo za vnetje.

»Neprestano sem si v glavi ponavljala, da rak ne more biti. Premlada sem.«

Toda pet dni pred božičem je skupaj s partnerjem Francem odšla po rezultate.

Zdravničine besede so bile kratke:

»Ja, na žalost je rak.«

»Dobila sem diagnozo, ki sem se je najbolj bala. Svet se mi je podrl v trenutku. Ravno sem rodila, na novo sva si uredila hišo. Hotela sem imeti mir.«

Preiskave so pozneje pokazale, da je bil rak odkrit v prvem stadiju in da ni metastaziral.

To je pomenilo, da je bilo mogoče začeti zdravljenje z veliko mero upanja.

 

Januarja je sledila operacija

Januarja 2024 je prestala operacijo, pri kateri so ji odstranili tumor in dve sumljivi bezgavki.

Poseg je bil uspešen.

»V istem trenutku sem začela nekontrolirano jokati. Mislim, da od olajšanja, ker raka ni bilo več v meni.«

Okrevanje pa ni bilo preprosto.

Doma jo je čakal osemmesečni dojenček, sama pa ga nekaj časa ni smela dvigovati, kopati ali nositi.

Prav to je bilo zanjo eno najtežjih obdobij.

 

Nato je izvedela, da jo čaka še kemoterapija

Nina je sprva pričakovala predvsem obsevanje.

Na kontrolnem pregledu pa je izvedela, da konzilij zaradi njene mladosti priporoča osem kemoterapij, 30 obsevanj in hormonsko zdravljenje.

»Ker želimo, da živite,« so ji povedali.

Ob tej novici jo je močno prizadela tudi misel na izgubo las.

»Izgubila bom ženskost. Del sebe, ki mi je bil zmeraj pomemben. Imela sem dolge temne lase in groza me je bila misli, da bom postala plešava.«

 

Prvo kemoterapijo je prejela na dan žena

Prvo zdravljenje je prejela 8. marca.

Ta datum ima zanjo danes prav posebno simboliko.

»Danes je zame to dan, ko sem se postavila v prvo bojno linijo na fronti. Slavim ga ne samo kot dan žensk, ampak tudi kot dan, ko sem kot ženska dokazala sama sebi, da zmorem narediti nekaj dobrega zase, četudi me je bilo strah.«

Kemoterapije so bile fizično zahtevne.

Spopadala se je s slabostjo, kovinskim okusom v ustih, utrujenostjo, aftami in bolečinami v telesu.

Po peti kemoterapiji so se pojavile tudi težave s srcem.

Kljub vsemu je nadaljevala zdravljenje.

 

Ko so začeli izpadati lasje, je nadzor vzela v svoje roke

Približno deset dni po prvi kemoterapiji so začeli izpadati lasje.

Sprva jih je bilo več na krtači. Nato so pri pranju začeli izpadati v šopih.

Po drugi kemoterapiji se je odločila, da ne bo več čakala.

Partner jo je obril.

»Ne vem, če sem kdaj v življenju tako jokala, kot takrat, ko sem v umivalniku zagledala svoje dolge lase. Hkrati pa sem z vsakim potegom brivnika nekako lažje dihala. Spet sem namreč prevzela nadzor nad svojim življenjem.«

Veliko oporo ji je predstavljala tudi lasulja.

Pomagala sta ji jo izbrati partner in najboljša prijateljica.

»Lasuljo sem oboževala. Bila je moj ščit. Z njo sem se počutila skoraj normalno.«

 

Največja opora so bili njeni najbližji

Zaradi zdravljenja je bila pogosto v bolnišnici ali brez moči.

Velik del skrbi za otroka so zato prevzeli partner, mama in babica.

Posebej hvaležna je partnerju.

»Od samega trenutka, ko so mi postavili diagnozo, je bil moja največja opora. Neizmerno sem hvaležna za njegovo ljubezen in podporo.«

Prvo leto materinstva tako ni bilo takšno, kot si ga je predstavljala.

Toda skozi zdravljenje je razumela nekaj zelo pomembnega.

»Veliko ljudi pravi, da sem imela moč, saj sem se borila zaradi otroka. Ampak to ne drži v celoti. Borila sem se zase. Da bom jaz lahko živela. Dala sem sebe na prvo mesto, ker sem morala.«

 

Po kemoterapijah je sledilo še obsevanje

Ker je bil tumor na levi strani, blizu srca, je obsevanja opravljala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Vsak dan se je vozila z Goričkega v Ljubljano.

Samo obsevanje je bilo neboleče, največ težav ji je povzročala poškodovana koža.

Ko se je zdravljenje približevalo koncu, pa se je začel drugačen proces.

Notranje okrevanje.

»Žalovala sem za staro Nino«

Proti koncu obsevanj je spoznala, da po vsem, kar je doživela, ne more ostati ista oseba.

»Spomnim se nekega julijskega večera na terasi, ko sem jokala kot dež. Takrat nisem vedela zakaj, zdaj pa vem, da sem žalovala za staro Nino. Mislim, da sem jo takrat nevede nekje pokopala.«

Kontrolni pregledi so nato prinesli novico, ki jo je čakala.

 

Bila je zdrava.

Rak ni bil več prisoten.

Pravo olajšanje pa je prišlo nekoliko pozneje, med rehabilitacijo v termah.

»Bolj kot telo sem si tam odpočila dušo.«

Prav tam se je odločila tudi, da se ne bo več skrivala za lasuljo.

Javno je objavila prvo fotografijo s kratkimi lasmi.

»Recimo, da se je takrat rodila ta nova Nina.«

 

Zdravljenje je pustilo posledice

Čeprav je rak premagala, zdravljenje še ni povsem končano.

Zaradi hormonske terapije je v umetno povzročeni menopavzi. Redno opravlja kontrole, še več let pa bo jemala zdravila za zaviranje hormonov.

Zaradi odstranjenih bezgavk ima tudi omejitve pri dvigovanju težjih bremen z levo roko.

Toda na svojo izkušnjo danes ne gleda samo kot na nekaj, kar ji je veliko vzelo.

»Ta izkušnja je del mene, spremenila me je na boljše, čeprav je bila nekaj najtežjega, kar sem preživela.«

 

Na domači kmetiji je našla mir

Po bolezni se še bolj posveča preprostemu podeželskemu življenju.

Njena družina živi na majhni kmetiji, kjer pridelujejo velik del hrane zase.

»Hrana je gorivo za naše telo, zato poskušam jesti čim več nepredelane hrane in biti čim bolj samooskrbna.«

Doma imajo jajca, zelenjavo, sadje in meso. Nina ocenjuje, da so približno 80-odstotno samooskrbni.

Veselje ji prinašajo vrt, vrtnice in skrb za živali.

»V tem sem našla smisel in zadovoljstvo.«

 

Po bolezni je odkrila še eno veliko ljubezen – tek

Tek v njenem življenju ni bil od nekdaj.

Prav nasprotno.

»V osnovni šoli sem iskala vse možne izgovore, da mi ni bilo treba telovaditi.«

Po zdravljenju pa ji je zdravnica priporočila gibanje. Tudi kardiolog ji je zaradi težav s srcem svetoval redno telesno dejavnost.

Začela je počasi.

Najprej kilometer ali dva.

Nato vedno več.

»Postala sem močnejša, vztrajnejša, ugotovila sem, da zmorem več, kot si mislim. Tek me je umiril in je bil ter še zmeraj je moja terapija.«

Najprej si je za cilj postavila pet kilometrov.

Nato deset.

Leto dni po zdravljenju je pretekla prvi polmaraton.

Danes pravi, da največji dosežek ni samo število pretečenih kilometrov, ampak disciplina.

»Tek je zame postal enako pomemben kot hrana, služba. Je na urniku, zato mora biti opravljen.«

Na polmaratonu v Radencih je dosegla osebni rekord 1 uro in 53 minut.

Udeležila se je tudi dobrodelnega teka Wings for Life v Zagrebu.

»Kako hvaležni smo lahko, da smo zdravi, da lahko hodimo, tečemo.«

 

Naslednji cilj: 42.195 metrov

Zdaj je pred njo nov izziv.

Prvi maraton v Budimpešti.

Na tek jo je prijavil dober prijatelj, ki je hkrati tudi njen trener.

Ninin osnovni cilj je preprost: priti do cilja.

»Vsekakor pa dokaz, da zmoremo vse, kar si zamislimo.«

Pot od diagnoze raka do maratona zanjo ni samo športna zgodba.

Je opomnik, koliko se lahko spremeni življenje in kako pomembno je, da imamo ob sebi ljudi, ki nas v najtežjih trenutkih držijo pokonci.

 

Njeno sporočilo ljudem, ki se zdravijo

Nina dobro ve, kako je, ko se zdi, da je prihodnost popolnoma zatemnjena.

Zato drugim, ki trenutno prestajajo zdravljenje, sporoča:

»Vem da je trenutno vse črno, strašno in težko. Ne vidite izhoda na koncu tunela. Ampak je izhod, je svetloba. Tam je, samo gurajte dalje, da pridete do tja.«

Poziva jih, naj skrbijo zase, se gibajo po svojih zmožnostih, pazijo na prehrano in iščejo stvari, ki jim dajejo veselje in voljo.

Predvsem pa naj ne obupajo.

»In ne obupajte. Zmoremo vse, kar si zamislimo.«