Priljubljeni duhovnik Martin Golob znova presenetil, za dobrodelnost je zbral že več kot 100.000 evrov

02.11.2026 Slovenija Mega

Priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob je znova presenetil.

Napisal je že svojo četrto knjigo, ob njenem nastajanju pa doživel nekaj, česar ni pričakoval.

Ob prebiranju misli svetega Avguština se je podal na globoko osebno pot, na kateri je odkril povsem nove plati samega sebe.

Njegova iskrena izpoved nosi pomembno sporočilo za vse, ki v vsakdanjem hitenju težko najdejo trenutek zase in za Boga.

 

FOTO: Jože Suhadolnik

Nova knjiga Martina Goloba je že v tisku

Martin Golob, eden najbolj prepoznavnih slovenskih duhovnikov, je napisal svojo četrto knjigo z naslovom Povej, Avguštin.

Knjiga je bila pred kratkim poslana v tisk, njen nastanek pa je bil za priljubljenega župnika iz Grosupljega prav posebno doživetje.

Njegova knjižna pot se je začela novembra 2022, ko je skupaj z novinarjem Lojzetom Grčmanom izdal knjigo Na spletni prižnici.

Leta 2024 je sledila knjiga 365 dni z Božjo besedo, junija 2025 pa še Na spletni prižnici 2, v kateri je zbranih sto njegovih spletnih nagovorov.

Tokrat se je lotil nekoliko drugačnega izziva.

 

Sveti Avguštin ga je spodbudil k razmišljanju o lastnem življenju

Ideja za novo knjigo je nastala v pogovorih z Tonetom Rodetom, direktorjem založbe Družina.

Odločila sta se, da bi bilo zanimivo misli velikega krščanskega misleca svetega Avguština približati današnjemu človeku.

Martin je iz znamenitih Avguštinovih Izpovedi izbral 182 odlomkov in jih povezal s svojimi izkušnjami, vprašanji in izzivi sodobnega življenja.

Nastala je knjiga na 428 straneh, ki povezuje duhovno modrost preteklosti z življenjem v času interneta, družbenih omrežij in nenehnega hitenja. Spremno besedo je prispeval dr. Miran Špelič.

»S svetim Avguštinom sem se pogovarjal. Fascinantno je, kako sem se ob njegovih razmišljanjih in besedah tudi sam poglabljal vase, iskal sebe in se našel v Bogu,« je Martin zaupal Slovenskim novicam.

Priznal je, da ga je pisanje tako prevzelo, da sploh ni opazil, kako hitro je prišel do konca.

 

»V meni je še eno neodkrito vesolje«

Posebej močno ga je zaznamovalo spoznanje, koliko neraziskanih misli, občutkov in vprašanj človek nosi v sebi.

Martin priznava, da živi zelo hitro. Rad je dejaven, vedno nekaj počne in težko miruje.

Toda pisanje ga je prisililo, da se je ustavil.

In prav v tišini je odkril nekaj nepričakovanega.

»Spoznal sem, kaj vse se lahko v meni odkrije, ko se ustavim, umirim, skoncentriram in dam skrbi ter načrte malo na stran.«

Ob tem je prišel do misli, ki ga je še posebej prevzela:

»V meni je še eno neodkrito vesolje.«

To spoznanje ga je spodbudilo, da je začel še globlje raziskovati svojo notranjost in odnos z Bogom.

Njegova izkušnja je lahko dragocen opomnik, kako pomembno je, da si tudi v hitrem vsakdanu vzamemo čas za tišino, molitev in razmislek.

 

Pisal je ponoči, na romanju in celo med potovanjem z motorjem

Nastajanje knjige je bilo precej nenavadno.

Martin je začel pisati januarja, zadnje misli pa je dokončal poleti.

Računalnik je imel skoraj vedno pri sebi. Pisal je zjutraj, ponoči in ob vsaki prosti priložnosti.

Navdih je iskal tudi daleč od doma.

Knjiga je nastajala med romanjem na Portugalsko, med potovanjem z motorji po Bosni in med postankom nad Trstom, kamor se je odpravil po obisku prijatelja v bolnišnici.

Včasih se je moral namenoma umakniti od vsakodnevnih obveznosti, da je lahko svoje misli zbral in jih prenesel na papir.

»Moral sem se malo umiriti, se odmakniti in poglobiti. Ne moreš kar pisati. Moraš iti vase. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem pogosto hodil k sveti spovedi, da sem bil čim bolj notranje svoboden,« je pojasnil.

Pri oblikovanju knjige mu je pomagala tudi ekipa iz župnije Grosuplje, besedilo pa je tokrat v celoti napisal sam.

 

Zgodba svetega Avguština ga je posebej ganila

Martin v novi knjigi veliko pozornosti namenja tudi življenjski poti svetega Avguština (354–430).

Avguštin je bil eden najpomembnejših krščanskih mislecev, vendar njegova pot do vere ni bila preprosta.

Čeprav je bila njegova mama sveta Monika globoko verna, je sam dolga leta iskal srečo in odgovore drugje.

Bil je izjemno izobražen, uspešen govorec in učitelj. A kljub uspehu ni našel notranjega miru.

Po dolgih letih iskanja in tudi po zaslugi vztrajnih materinih molitev je v Milanu srečal svetega Ambroža. Njegove pridige so pomembno vplivale na Avguštinovo spreobrnjenje.

Krščansko vero je sprejel pri 32 letih, pozneje pa postal škof.

Martina je posebej nagovorilo dejstvo, da je bil Avguštin pripravljen zaradi vere spremeniti svoje življenje.

»Njegovo spreobrnjenje ni bilo samo nekaj zunanjega, ampak zelo močna odločitev.«

Prav zato verjame, da so Avguštinove misli še danes tako aktualne.

 

Tudi Martin Golob priznava, da je še vedno iskalec

Čeprav je duhovnik, Martin odkrito priznava, da se tudi sam pogosto srečuje z vprašanji in notranjimi dilemami.

Predvsem si želi vedno znova prepoznati, kaj je Božja volja in kako naj v posameznih življenjskih okoliščinah ravna.

»Ali me moje dejanje pelje k Bogu ali ne? Ali je moje dejanje iz sebičnosti ali iz ljubezni?« se sprašuje.

Poudarja, da pri tem ne gre za dvom v Boga, temveč za iskreno prizadevanje, da bi sprejemal prave odločitve.

Pisanje nove knjige mu je pri tem prineslo veliko več, kot je pričakoval.

Priznava celo, da bi knjiga zanj dosegla svoj namen, tudi če nikoli ne bi bila izdana, saj je spremenila njegov pogled na življenje.

 

Od vsake prodane knjige bosta dva evra namenjena dobrodelnosti

Martin Golob pa s svojimi knjigami ne širi le duhovnih sporočil, temveč tudi konkretno pomaga ljudem v stiski.

Doslej je bilo prodanih že 53.000 izvodov njegovih prvih treh knjig.

Ker sta bila od vsakega prodanega izvoda dva evra namenjena dobrodelnosti, je bilo na ta način zbranih že 106.000 evrov.

Tudi pri novi knjigi Povej, Avguštin bo nadaljeval to lepo tradicijo.

Od vsakega prodanega izvoda bosta dva evra namenjena ljudem, ki potrebujejo pomoč.

Martin ob tem poudarja, da se ne obremenjuje s tem, koliko ljudi bo knjigo prebralo.

Želi si predvsem, da bi bralci v njej našli nekaj koristnega zase, zasebno pa mu največ pomeni izkušnja, ki jo je pridobil med pisanjem.

»Nikoli si nisem mislil, da bom pisal knjige. Očitno mi je bilo to dano,« je sklenil.

Njegova zgodba nas spominja, da se človekova notranja rast nikoli ne konča.

Včasih potrebujemo le nekaj tišine, iskreno molitev in pogum, da pogledamo vase. Prav tam lahko odkrijemo odgovore, ki smo jih tako dolgo iskali drugje.